Iz tega mandata smo že vajeni protislovenske drže odločevalcev, podobna načela kot se jih uveljavlja v zdravstvu in jim ploskajo hrvaške zasebne ambulante, se zdaj širijo še na področje kmetijstva. Tujci lahko, domači ne! Ob tem se upravičeno sprašujemo za čigav “nacionalni interes” dela naše večinsko zakonodajno telo?
Pravna izhodišča brez zaščite domačih pridelovalcev
Slovenija ima sprejet Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK‑2), ki je usklajen s pravili Evropske unije in se osredotoča predvsem na varstvo konkurence med podjetji na notranjem trgu. Njegov namen je preprečiti kartelne dogovore, zlorabo prevladujočega položaja ter nadzorovati združitve in prevzeme podjetij. Zakon pa ne vsebuje neposrednih določb, ki bi omogočale vladi, da omeji uvoz izdelkov zaradi nižjih okoljskih, socialnih, davčnih ali drugih standardov v državi izvora. Slovenija je kot članica EU zavezana prostemu pretoku blaga na enotnem trgu in skupni trgovinski politiki do tretjih držav. To pomeni, da posamezna država članica samostojno ne more uvajati omejitev, kot so carine ali kvote, zgolj zato, ker je izdelek proizveden v manj strogih pogojih.
Obstajajo sicer določene izjeme, vendar so te ozko opredeljene. Nacionalni ukrep je dopusten le, če je nujen zaradi varovanja zdravja ljudi, živali ali okolja, hkrati pa mora biti sorazmeren in potrjen oziroma vsaj dopusten s strani Evropske komisije. Tudi v tem primeru se mora država članica zavedati, da bo morala znanstveno dokazati neposredno škodljivost izdelka, ne pa zgolj izpostavljati slabših pogojev njegove proizvodnje.
Uvoz iz manj strogih pogojev in primer baterijske reje
Slovenija ima omejen vpliv tako na uvoz iz drugih držav članic EU kot tudi iz tretjih držav. Če gre za izdelke iz držav EU, so proizvodni standardi določeni v evropski zakonodaji, pri čemer imajo posamezne članice sicer možnost, da uvedejo višje zahteve, vendar to ne vpliva na zakonitost prodaje izdelkov iz držav z manj strogimi pravili. Če gre za uvoz izven EU, pogoje določa Unija kot celota, kar pomeni, da Slovenija sama ne more uvesti dodatnih zahtev, razen če bi šlo za zgoraj omenjeno izjemo.
Primer prepovedi baterijske reje kokoši nesnic, ki bo v Sloveniji začela veljati leta 2029, dobro ponazarja problem. Po tem datumu bodo slovenski rejci morali zagotoviti višje standarde dobrobiti živali, kar pomeni večje prostore, bolj humane pogoje reje in višje stroške proizvodnje. Če EU v tem času ne bo sprejela enotne prepovedi baterijske reje, bodo trgovci še vedno lahko uvažali jajca in izdelke iz držav članic EU ali tretjih držav, kjer so pogoji reje bistveno manj strogi. To bi pomenilo, da bodo slovenski pridelovalci, ki so morali vlagati v prenovo hlevov in prosto rejo, na trgu nastopali z višjimi stroški, kar jih postavlja v slabši konkurenčni položaj.
Z vidika notranje poštene konkurence bi to pomenilo, da domači proizvajalec ne more cenovno konkurirati izdelkom, proizvedenim ceneje zaradi nižjih standardov. Vendar pravila EU takšne situacije ne opredeljujejo kot nelojalno konkurenco, dokler so izdelki zakoniti v državi izvora in na trgu EU. Posledično slovenski potrošniki pogosto posežejo po cenejši možnosti, čeprav ta izvira iz prakse, ki doma ni več dovoljena.

Možni ukrepi in strategije za zmanjšanje tveganj
Čeprav Slovenija ne more samostojno prepovedati uvoza iz manj strogih pogojev, obstajajo načini, kako omiliti vpliv takšnih razlik. Eden od pomembnejših korakov je lobiranje na ravni EU za uvedbo t. i. “mirror clauses”, pri katerih bi morali izvozniki v EU izpolnjevati enake standarde kot evropski proizvajalci. Druga možnost je obvezno označevanje načina reje in izvora izdelkov, kar bi potrošnikom omogočilo bolj informirano odločitev in potencialno večje povpraševanje po domačih, višje standardnih proizvodih. Tretji pristop je nacionalna finančna podpora domačim rejcem v obliki investicijskih subvencij, davčnih olajšav ali drugih spodbud, ki bi zmanjšale stroškovni pritisk.
Poleg tega bi lahko država z ozaveščevalnimi kampanjami spodbujala potrošnike k nakupu lokalnih proizvodov iz proste ali talne reje ter jih opozarjala na vpliv njihove izbire na dobrobit živali in prihodnost domače pridelave. Čeprav ti ukrepi ne morejo popolnoma izenačiti pogojev konkurence, lahko bistveno prispevajo k ohranjanju domače proizvodnje in preprečijo preveliko odvisnost od uvoza.
Torej brez zaščite in brez finančnih zagotovil kmetijstvu, ki se že brez tega krči
ZPOmK‑2 in pravila EU domačim pridelovalcem ne zagotavljajo neposredne zaščite pred uvozom izdelkov, proizvedenih v manj strogih pogojih. Prepoved baterijske reje od leta 2029 bo domače rejce postavila pred izziv, saj bodo morali tekmovati z izdelki iz okolij, kjer takšni standardi ne veljajo. Brez enotne evropske prepovedi ali dodatnih ukrepov, kot so obvezno označevanje, “mirror clauses2 ali finančna podpora, bo razlika v stroških proizvodnje ostala in vplivala na konkurenčnost slovenskih proizvajalcev. V takih razmerah bo pomembno predvsem politično delovanje na ravni EU in osveščanje potrošnikov, saj je to realno edini način, da se domačim pridelovalcem zagotovi bolj pravično tekmovanje na trgu.
Zadnja reforma zakonodaje o zaščiti živali ni bila spremljana z dovolj finančne ali davčne podpore za rejce, ki so ključni izvajalci zahtev novega režima. Čeprav kmetje izrabljajo osnovne CAP-sheme, teh ukrepov ni mogoče šteti kot zadostna nadomestila za vlaganja, potrebna za prehod na prosto rejo. Rezultat kaže, da so rejci soočeni z višjimi stroški brez amortizacije, kar lahko pomeni še večjo finančno obremenitev za kmetije in tveganje konkurenčnosti slovenske živinoreje.
Morda vas zanima tudi:

